Žalovanje zajema cel spekter čustev (žalost, hrepenenje, jeza, krivda, izguba smisla, olajšanje, osvoboditev), misli in vedenj, ki nastopijo kot posledica reakcije na izgubo. Čustva v procesu žalovanja lahko zaradi svoje intenzivnosti ali šibkosti posameznika presenetijo in povzročijo zmedo v njegovem doživljanju, npr. čustva olajšanja po dolgoletni skrbi za neozdravljivo, na posteljo priklenjeno osebo ali hrepenenje za osebo, s katero smo bili v nevzdržnem partnerskem odnosu, v katerem smo doživljali zgolj bolečino.


Vedenje žalujočega lahko niha od globoke žalosti in joka do smeha, od zaprtosti vase do druženja s prijatelji in bližnjimi. Oseba se lahko zapre vase, se loti različnih aktivnosti od pospravljanja do športnih aktivnosti, se zamoti z delom ali pa odprto izraža občutke. Pomembno je vedeti, da so vsi občutki, ki jih doživlja žalujoči, povsem normalni. Ljudje žalujejo različno dolgo in različno intenzivno. Nihče ne žaluje bolj ali manj primerno. Vsak način žalovanja je individualen in za tistega, ki žaluje, tudi najbolj primeren.


Čas žalovanja je omejen. Lahko traja od dveh tednov do dveh let. Žalujoči lahko okreva hitreje, če ima močno podporo prijateljev, je optimističen in se ukvarja s športno aktivnostjo. Pri nekaterih ljudeh lahko žalovanje traja zelo dolgo, po izgubi živijo le na pol in ni videti , da bo kdaj bolje. Takšno stanje je lahko posledica že pred izgubo obstoječih bolezni , kot je depresija.